Petkova ALUO1 v +MSUM-u

Trije dogodki:

Torek, 22. 10. 2013, ob 17.00
Jože Barši: predstavitev besedila Jacquesa Rancièra »The Method of Equality: An Answer to Some Questions«

Četrtek, 24. 10. 2013, ob 17.00
Jože Barši: predstavitev besedila Maurizia Lazzarata z naslovom »The Practice and Anti-Dialectical Thought of an ‘Anartist’«.

Sobota, 26. 10. 2013, ob 17.00
Chantal Mouffe: »Radical politics as counter-hegemonic intervention: the role of cultural practices«, predavanje

Predstavitev besedila Jacquesa Rancièra »The Method of Equality: An Answer to Some Questions« iz knjige Jacques Rancière: History, Politics, Aestetics (uredila Gabriel Rockhill in Philip Watts). Kako razumeti enakost, relacije med politiko in estetiko, »distribucija čutnosti« in taktika dehistorizacije, ki omogoča srečanja nemogočih mest – to so glavne teme Rancièrovega pisanja. Čutnost, ali v potencirani obliki strast, destabilizira, začenja spremembe; politika stabilizira. To je neskončni krog čutnosti in politike. Politika, kot jo razume Rancière, je predvsem boj za enakost in ta »za vse« jo povezuje s čutnostjo.

Besedilo Maurizia Lazzarata z naslovom »The Practice and Anti-Dialectical Thought of an ‘Anartist’«, objavljeno v knjigi Deleuze and Contemporary Art (uredila Stephen Zepke in Simon O’Sullivan), je kritika Rancièrove ideje »distribucije čutnosti«. Lazzarato v Rancièrovo dialektično opozicijo pojmov dela in igre vpelje tretji člen, ki ni ne eno ne drugo in tudi ne neka mediacija med obema. Ta »vmesnost«, ali bolje »obojnost«, omogoči, da ti opoziciji izgineta. Lazzarato z Duchampovim ready-madeom desekralizira/profanizira umetnost, odtegne jo po eni strani delu in po drugi igri. Duchampova ideja »delati nič« se tako umesti v interval med usmerjeno aktivnostjo dela in pasivnostjo maštanja oziroma neusmerjenostjo užitka igre. Tako ni ne eno ne drugo, ali bolje, je eno in drugo hkrati. In tu se je mogoče navezati na ideje agonizma, ki jih predstavi Chantal Mouffe.

Chantal Mouffe se v svojih tekstih ukvarja s konceptom agonizma, ki je poenostavljeno rečeno, če ga pravilno razumem, »afirmativni spor (idej)«. Koncept se mi zdi izjemno stimulativen, saj omogoča sobivanje razlik na način nevzpostavljanja enega samega trajnega »gospodarja« (naj bo to neoliberalni model družbe ali na mikronivoju primer oblastnika, ki se v celoti polašča nečesa …). Ideja, ki jo na institucijah, kot so umetniške šole, nadvse potrebujemo, saj naj bi tu ne šlo za to, da prevlada en sam, s strani gospostva/gospodarja vsiljeni način produciranja idej in praks umetnostnih dejanj. Afirmativni spor idej je tako spor, ki ni nikoli končan v prid enega ali drugega, in tako ne pomeni, da je nekdo poraženec ali zmagovalec.

 

Jože Barši (1955) je diplomiral iz arhitekture in kiparstva. Njegovo delovanje v umetnosti sega od dekonstrukcije kiparskega objekta sredi devetdesetih, do obrata k nekakšnim arhitekturnim raziskavam prostora oziroma njihovi razširitvi v prostorsko postavitev, k uporabni, socialni in relacijski vrednosti umetniškega dela, do poznejših bolj konceptualnih praks, na primer hoje, zvoka, pogovarjanj, branj in registrov vednosti. V zadnjih letih ga zanimajo predvsem pozabljena in spregledana poglavja s področja politične filozofije in umetnosti. Teksti kot prepisi knjig, poglavij in krajših besedil ne nastopajo zgolj kot umetnostna forma, temveč vsebina, ki jo sam predeluje in posreduje javnosti.

Barši je leta 1997 predstavljal Slovenijo na beneškem bienalu, dve leti pozneje pa zasnoval Javno stranišče, funkcionalno plastiko, ki je v okviru prve razstave mednarodne zbirke Arteast 2000+ na Metelkovi tudi v resnici služila svojemu namenu. Razstavljal je tudi na trienalih sodobne slovenske umetnosti U3 (Moderna galerija, 1997, 2010) in na skupinskih razstavah 7 grehov (Moderna galerija, 2004/2005) in Oscilacije: 30 dni zvoka (Mala galerija, 2005), imel leta 1999 v Mali galeriji samostojno razstavo Hiša, leta 2013 pa obsežno pregledno razstavo v Muzeju sodobne umetnosti Metelkova (+MSUM). Poleg tega je sodeloval tudi na istanbulskem bienalu (1995), na 24. mednarodnem grafičnem bienalu (2001), v sklopu projekta Neobičajne dvojice v Celju (2001), na razstavi Walking (2001) in Pogovarjanja (2006) v Škucu, ter na številnih drugih mednarodnih in domačih razstavah, rezidencah, seminarjih in konferencah. Je dobitnik nagrade za vizualne intermedijske umetnosti zlata ptica in poučuje kot redni profesor na ALUO.