Vizualna umetnica in arhitektka Apolonija Šušteršič je skupaj z +MSUM-om in sodelavci, študenti za arhitekturo, v okviru projekta za notranjo opremo izdelala koncept aktiviranja prostorov v pritličju, ki so namenjeni predvsem informiranju, predstavitvi povezav in izmenjavi idej med obiskovalci, umetnostno institucijo ter raznimi lokalnimi in mednarodnimi akterji.

V razstavo 1:1 je vključeno nadaljevanje projekta Nemogoča retrospektiva (aktiviranje prihodnosti), ki je bil postavljen ob odprtju novega muzeja kot začasna razstava in hkrati stalna postavitev v pritličju +MSUM-a. Sam naslov je kontrapunkt običajni retrospektivni razstavi, ki po navadi vključuje celotni pregled umetnikovih del ali predstavlja dela iz določenega obdobja v istem prostoru in času. Namen takšnih razstav je podati celoten pregled umetniškega opusa in kronološko predstaviti umetniška dela. Ko analiziramo dela Apolonije Šušteršič, pa je situacija nekoliko bolj kompleksna in nenavadna. Ne samo, da je njena umetniška praksa interdisciplinarna, temveč so njeni projekti izrazito vezani na določen kontekst v določenem času in hkrati tematizirajo fleksibilnost, začasnost, mobilnost, interaktivnost, performativnost in povezovalnost. Zato je v tem primeru nemogoče uporabiti klasični model pregledne razstave, ampak gre za retrospektivno razstavo, ki postane projekt, vezan na dano situacijo.

Razstava upošteva projekt, ki je v procesu nenehnega nastajanja in spreminjanja. Intervencije Apolonije Šušteršič se dogajajo spontano, njeni objekti imajo možnost rekontekstualiziranja, ki je odvisno od potrebe, danih pogojev in konteksta. Slednji ni nujno vezan le na fizični prostor, ampak daje možnost tudi intervencijam, ki so posledica organizacijskega in širšega družbenega konteksta. Projekt tako sestavljajo fragmenti preteklosti, reakcija na sedanjo situacijo in razmišljanje o prihodnosti.

Izbor predstavljenih projektov Apolonije Šušteršič (ki so nastali med letoma 1998 in 2010) se omejuje na projekte, ki obravnavajo vlogo in položaj sodobnih umetnostnih institucij v naši družbi v posebnih kontekstih ter se odzivajo na zelo specifične, časovno določene situacije. Ti projekti znova zaživijo v sklopu notranje opreme komunikacijskega prostora in postanejo del stalne vsebine muzeja. Sestavljajo nekakšno novo celoto, ki govori o vsebini novega muzeja; predstavljajo arhivsko gradivo, umetniško zbirko, vrsto publikacij in povezanost nove institucije s kulturnimi institucijami v lokalnem kontekstu in po svetu.

Nemogoča retrospektiva (aktiviranje prihodnosti) je delno nastala kot projekt notranje opreme, ki je uradno del arhitekturnega projekta, ta pa sledi zelo drugačnim produkcijskim postopkom, kot so uveljavljeni postopki produkcije v umetniškem kontekstu. Vključuje prostore za komunikacijo v pritličju novega muzeja, in sicer klepetalnico/čitalnico, sobo za izmenjave/predloge in knjigarno. Gledalca vabi k dejavnemu sodelovanju in razmišljanju ter razpravljanju o ustanovnih procesih in politiki v novem muzeju. Obstaja veliko vzporednic med delom Apolonije Šušteršič in novim muzejem sodobne umetnosti v Ljubljani. Prav zato Nemogoča retrospektiva odpira nova vprašanje tako umetnikom, umetnostni instituciji in njenemu občinstvu. Nemogoča retrospektiva predstavlja možnost kritične proučitve predstavitve in komuniciranja umetnostnih projektov, njihovih krajev in institucij, ki v njih sodelujejo.

 

Apolonija Šušteršič je po študiju arhitekture v Sloveniji leta 1993 odšla v Amsterdam študirat vizualno umetnost na Rijksakademie van Beeldende Kunsten. Zatem je bila pet let profesorica in vodja Spomeniškega oddelka (Oddelka za javno umetnost) na Kraljevem institutu za umetnost v Stockholmu. Leta 2008 je vpisala doktorsko raziskovalno  nalogo skupaj na Univerzi v Lundu in Umetnostni akademiji v Malmöju na Švedskem; zdaj končuje raziskovalno delo pod mentorstvom prof. Sarata Maharaja in prof. Gertrud Sandqvist.
Šušteršičeva je sodelovala na številnih mednarodnih razstavah in objavljala ter razstavljala projekte v mednarodnih institucijah sodobne umetnosti in zunaj njih; med drugim je imela samostojne razstave v Moderna Museet v Stockholmu, na Berlinskem bienalu, v Luksemburgu mestu kulture in na 12. arhitekturnem bienalu v Benetkah. Leta 2012 je bila v ožjem izboru za nagrado Artes Mundi, ki je največja denarna nagrada za umetnost v Veliki Britaniji, razstava pa je v Narodnem muzeju Walesa.