*

Delo, ki ga občasno izvajam za javne kulturne zavode, je, da ugotovim in kartiram njihove fizično-arhitekturne posebnosti in vizualiziram, kako se povezujejo z njihovimi institucionalnimi zgodovinami in ideologijami, s politiko zaposlenih ali protokoli za javno rabo. Včasih prikažem komični odnos med silno organizacijsko kompleksnostjo in učinkovitostjo, ki ima lahko prav absurdne materialno-arhitekturne posledice, večinoma pa je moje delo osredotočeno na vsakdanjo rutino. Postopek je pripeljal do naslova Vzdrževalna dela. Pogosto zgolj svetujem ali izračunavam ocene stroškov za nizkoproračunsko vzdrževanje stavbe, najraje pa delam kot »hišnik«, ki popravlja stvari – odstranjujem zastore, ponovno usposabljam pozabljene prehodne poti, čistim tla in pleskam stene.

Redkokdaj delam sam; gre predvsem za skupinsko delo, pri katerem se mi pridružijo tudi nekateri zaposleni.

Moje delo bi sicer lahko razumeli kot obliko kritike, vendar imam sam raje izraz »institucionalna skrb«, saj me zanima preživetje institucije. V nekoliko dialoški obliki, čemur Latour reče diplomatsko spraševanje, mi gre za trajno ekologijo institucij.

Muzej sodobne umetnosti Metelkova je vzorčen slovenski primer muzejske propagande, ki vlada v umetnostnem svetu zadnjih petnajst let. Gre verjetno tudi za enega zadnjih večjih javnih kapitalskih investicij v nacionalno kulturo, saj je bil obnovljen v valu finančne krize, za postsocializem značilnih političnih negotovosti koalicijskih vlad in vse manjših evropskih sredstev. Temu so se pridružile še absurdnosti evropskih prijavnih obrazcev in stroškovnih tabel, kar je vplivalo na projektiranje in nabavo opreme. Vse to je več kot očitno v končnem projektu in izvedbi muzejske stavbe. Muzej je bil prilaščen kot politični subjekt v predvolilni kampanji. Kot je videti, so tako arhitekti kot izvajalci pustili stavbo v stanju, ki zahteva nenehno popravljanje in predelave.

V sklopu Vzdrževanja bom prostor na Metelkovi pripravil za razstavo tako, da bom popravil nekaj sten, odstranil nepotrebne vzidane omare, premestil električne vtičnice in prepleskal stene.

 

Marko Sančanin (1975) je študiral politologijo in arhitekturo na Univerzi v Zagrebu in diplomiral iz arhitekture na Fakulteti za arhitekturo v Zagrebu. Pri raziskovalnem in teoretskem delu ter pri projektiranju se ukvarja z novimi koncepti prostorske pravičnosti, trajnostnim družbenim razvojem in kulturno dediščino. Je tudi kolumnist in radijski voditelj oddaj o arhitekturi, urbanizmu in kulturi. Od leta 2000 do 2013 je vodil Platformo 9,81 – neprofitni zavod za raziskovanje in arhitekturo (www.platforma981.hr), ki raziskuje, kaj pomenijo spreminjajoče se politične, ekonomske in kulturne identitete v postsocialistični jugovzhodni Evropi za prostor.