Muzejski solidarnostni lobi (MSL) je sistem, ki zbuja empatijo z ogroženo dediščino po vsem svetu in hkrati sproža kritično refleksijo o današnji vlogi muzeja in njegovi relevantnosti za civilno družbo. Gre za odprt sistem, v katerem sodeluje javnost, deluje pa preko prostorskega, aktivističnega in diskurzivnega lobiranja. Motivira ga akutna kriza glavnih kulturnih institucij v Bosni in Hercegovini, ki se zapirajo zaradi ekonomsko-politične krize. V razklani družbi, ki si še ni opomogla po etničnem čiščenju in sistematičnem uničevanju kulturne dediščine med vojno v devetdesetih letih, muzeji predstavljajo sporno področje – v krizi so prav zato, ker naj bi ohranjali kolektivni spomin na sožitje v regiji in materialne dokaze o njem, kar si nacionalistični ekstremisti prizadevajo izbrisati.

Izhajajoč iz te krize na Balkanu skuša MSL odkriti nove možne vloge in modalnosti muzejev za odzivanje na razne sodobne oblike ogroženosti dediščine. Kljub inherentni instrumentalnosti in vpetosti muzeja v strukture oblasti v kolonialističnih in nacionalističnih projektih MSL spodbuja participativne programe, ki poudarjajo muzej kot katalizator javne koristi. MSL sestavljajo prostorske instalacije, aktivistične intervencije in diskurzivne refleksije. Zunaj je fasada muzeja prekrižana z velikim rdeče-belo črtastim križem, ki simbolno spominja na lesene deske, pribite čez vhod v Narodni muzej v Sarajevu. V avli je iz več muzejskih transportnih zabojev sestavljen nekakšen informacijski pult. V zabojih so vsebine različnih tem. Kakofonija glasov, ki prihajajo iz zabojev, zbudi obiskovalčevo pozornosti in ga pritegne k sodelovanju.

Ena od zvočnih instalacij predstavlja posamezne glasove, ki razlagajo delo CultureShutdown, neodvisne državljanske platforme, katere sopobudnica sem bila in ki išče rešitve za muzeološko in kulturno krizo v Bosni in Hercegovini. Obiskovalci so vabljeni, da postanejo »lobisti« tako, da pišejo protestne razglednice za »Dan solidarnosti z muzeji«. Druga notranja zvočna instalacija predvaja kratke izseke mojih podcastov –intervjujev na temo politike kulturnega spomina in dediščine na različnih krajih in v različnih zgodovinskih kontekstih. Obiskovalci muzeja so vabljeni, da na osnovi teh intervjujev podajo predloge za »Zbirko bodoče dediščine«.

 

Azra Akšamija je umetnica in zgodovinarka arhitekture, po rodu iz Sarajeva. Imenovana za Class of 1922 Career Development Professor, kot asistentka za umetnost poučuje v sklopu programa za umetnost, kulturo in tehnologijo na Massachusetts Institute of Technology. V svojem multidisciplinarnem delu raziskuje politiko identitete in spomina na ravni telesa (oblačil in tekstilno-obutvenih tehnologij), javnega življenja (verska arhitektura in kulturne institucije) in v kontekstu zgodovine in globalnih kulturnih tokov. V projektih raziskuje moč umetnosti in arhitekture, da s kulturno pedagogiko pospešujeta proces mediacije v transformativnih konfliktih, ter pri tem vzpostavlja okvir za analiziranje spornih družbenopolitičnih realnosti in posredovanje v njih.

Akšamija je študirala arhitekturo na Tehnični univerzi v Gradcu (diplomirala leta 2001), na Univerzi Princeton (magistrirala leta 2004) in doktorirala iz zgodovine islamske umetnosti in arhitekture na MIT leta 2011 (Teorija zgodovine in umetnostna in arhitekturna kritika / Program za islamsko arhitekturo Aga Kan). Njeno znanstveno raziskovalno delo oblikuje tudi njena raziskovanja v polju umetnosti. V zadnjem času se v delih ukvarja z upodobitvijo islama na Zahodu, arhitekturnimi oblikami nacionalizma na Balkanu od devetdesetih let dalje ter z vlogo kulturnih institucij in dediščine pri ustvarjanju skupnega dobrega v razdvojenih družbah.

Njena dela so objavljale in razstavljale vodilne mednarodne umetnostne ustanove, kot so Generali Foundation na Dunaju, bienale v Valencii, Galerija sodobne umetnosti v Leipzigu, bienale v Liverpoolu, Muzej sodobne umetnosti v Zagrebu, Sculpture Center v New Yorku, Secession na Dunaju, Manifesta 7, Stroom v Haagu, Royal Academy of Arts v Londonu, Judovski muzej v Berlinu, Queens Museum of Art v New Yorku in Fondazione Giorgio Cini kot del 54. beneškega bienala.