Zbirka, muzej in zgodovina
Naboru artefaktov, zbranih po nekem ključu, lahko rečemo zbirka. Kadar je zbirka vključena v muzej, postane del širšega muzejskega razstavnega narativa. Kronološko urejena zgodba, v kateri imajo svojo vlogo muzejski predmeti, je neke vrste zgodovina. Ti koncepti so tema treh tukaj predstavljenih postavitev, ki jih predstavljajo Salon de Fleurus, Museum of American Art in Kunsthistorisches Mausoleum.
Tema razstave v Salonu de Fleurus je zbirka moderne umetnosti, ki sta jo zbrala Leo in Gertrude Stein v Parizu na začetku 20. stoletja. V salonu Steinovih so obiskovalci lahko prvič videli skupaj obešene slike Cezanna, Matissa in Picassa. Približno tri desetletja pozneje , po razstavi Kubizem in abstraktna umetnost leta 1936, se je s Cezannom začela zgodba Muzeja moderne umetnosti (MoMA), naprej pa se je odvijala v dveh smereh – v smeri Matissa in fauvizma ter v smeri Picassa in kubizma. Zasnovana na mednarodnih gibanjih namesto na nacionalnih šolah je zgodba MoME tako postala kanon moderne umetnosti. Čeprav je v celoti izhajala iz evropske umetnosti, je zgodba navdihnila skupino ameriških umetnikov, ki so pozneje postali znani kot abstraktni ekspresionisti, in to je tema, ki se ji posveča Museum of American Art v Berlinu. Ne dolgo po vojni so se umetnostne zgodovine začele pisati z vidika internacionalizma in individualizma. Tema Kunsthistoriches Mausoleuma sta dve taki zgodovini: Zgodovina modernega slikarstva: od Cezanne do Picassa Herberta Reada in History of Art (Zgodovina umetnosti) H. W. Jansona.
Povezani pojavi, ki so predmet teh treh razstav – zbirka, muzej in zgodovina – igrajo pomembno vlogo v oblikovanju kolektivnega spomina. Same razstave pa pokažejo, kako bi lahko določene kulturne pojave, ki so značilni za kontekst umetnosti, interpretirali na neumetnostni razstavi kot nekakšno metaumetnost.
Walter Benjamin Berlin 2013
Walter Benjamin je teoretik o umetnosti in filozof, ki je v članku »The Work of Art in the Age of Mechanical Reproduction« (1936) razpravljal o vprašanju originala in reprodukcije. Mnogo let po tragični smrti (1940) se je ponovno pojavil v javnosti, prvič leta 1986 s predavanjem »Mondrian ’63 -’96« v Cankarjevem domu v Ljubljani. Od tedaj je objavil že več člankov in imel več intervjujev na temo muzeja in umetnostne zgodovine. Njegov zadnji javni nastop je bilo predavanje »The Unmaking of Art« (Razustvarjanje umetnosti) leta 2011 v kitajščini v muzeju Times Museum v Guangzhouju, v angleščini v galeriji Arnolfini v Bristolu itd. Njegovi predavanja, intervjuji in članki so tik pred izidom v knjigi Recent Writing. Zadnja leta je Benjamin tesno povezan z Museum of American Art v Berlinu.
