Michelangelo Pistoletto
La Conferenza, 1975

Cittadellarte – Fondazione Pistoletto *
Re-Birth, 2013

 

*Sodelujejo:
Yoav Weiss
povabljeni: Naomi Gerstein, Assaf Rahat, Yonat Cintra, Michal Rivlin, Ilan Dotan

Alejandro Vasquez Salinas
povabljeni: Daniel Gil, Yesenia Rodriguez Bedoya, Víctor Muñoz, Ika Putranto, Yumemi Kobayashi

CTRLZAK (Katia Meneghini  & Thanos Zakopoulos)
povabljeni: Harris Kodosfiris, Nikos Sereal, Yuangyung, Alistair Gentry, 2:pm
(Paul & Mathiew)

Nataša Perković
povabljeni: Dragana Antonić, Amila Handžić, Renata Papišta, Dejan Slavuljica

Chalie Jeffery
povabljeni: Aurélie Godard, Camila Oliveira Fairclough, Philippa Jeffery, Jon Lockhart, Virginie Yassef

 

Od La Conferenze do Cittadellarte: upodabljanje skupnosti

V delu La Conferenza iz leta 1975 je Michelangelo Pistoletto razmišljal o odnosu med posameznikom in skupnostjo. »Predavatelj stoji pred občinstvom dvajsetih ljudi. Vsak od njih dobi fotoaparat. Občinstvo fotografira govornika in govornik hkrati fotografira občinstvo. Na koncu je podoba govornika reproducirana dvajsetkrat, medtem ko je bilo celotno občinstvo reproducirano zgolj v eni sami sliki, ki jo je posnel predavatelj. To je posnetek moči: celotno občinstvo je skoncentrirano v osebi govornika, medtem ko je oseba govornika pomnožena s številom ljudi, ki sestavljajo občinstvo.«1 V tem delu Michelangelo Pistoletto podaja refleksijo o odnosu 1:1: posameznika šteje za integralni del skupnosti, v kateri posameznik opazuje in deluje, medtem ko skupnost, ki je sestavljena iz posameznikov, sočasno opazuje posameznika in tudi sama deluje. Na osnovi tega zgodovinskega dela smo se odločili sestaviti nekakšen »portret skupnosti«, izhajajoč iz odnosa med posameznim človekom in mnogimi. Tu je Cittadellarte mišljena kot ena – ne kot posameznica, ampak kot kraj, kjer ljudje lahko ustvarjajo, si delijo zamisli in razvijajo projekte; skupnost pa predstavlja pet nekdanjih rezidenčnih gostov na UNIDEE – Univerzi idej,2 ki so tudi sami k sodelovanju pri projektu povabili po pet ljudi, s katerimi so sami v stikih. V tem primeru »portret skupnosti« ne nastane z eno samo podobo ali serijo podob, ki prikazujejo posamezni subjekt, temveč z odnosom med posamezniki, ki razvije skupni koncept: ponovno rojstvo. Ta koncept je Michelangelo Pistoletto izbral, da bi znotraj procesa družbenih sprememb poudaril priložnost, ki jo imata umetnost in kultura, da spodbudita novo medsebojno odgovornost med ljudmi in jih navdušita za podpiranje etičnih in trajnostnih praks, ki bi pripeljale do začetka kulturne re-evolucije./ podžgale kulturno re-evolucijo.
Izhajajoč iz teme razstave smo ustvarili mrežo, ki prikazuje odnose med ljudmi, ki živijo na raznih koncih sveta, so sodelovali pri dejavnostih Cittadellarte in so tudi sami uporabili svoje lastne mreže kontaktov, kot poganjke rizoma, da so povečali končno podobo.

Juan E. Sandoval

 

Cittadellarte je nova oblika umetniške in kulturne institucije, ki postavlja umetnost v neposredno interakcijo z raznimi področji družbe. To je organizem, ki ima za cilj ustvarjanje civilizacije, aktiviranje odgovorne družbene preobrazbe, ki je potrebna in nujna tako na lokalni kot globalni ravni.
Cittadellarte je odprta skupnost, v kateri se energija posameznika in kolektiva aktivira v smeri doseganja skupnega dobrega na različnih področjih, ki sestavljajo družbeno strukturo: od trajnostne arhitekture in urbanizma do trajnostne mode, od industrijskega oblikovanja  in produkcije do razvijanja rokodelstva, od mednarodnih političnih odnosov do komuniciranja, prehrane in duhovnosti.
Cittadellarte je neprofitna organizacija družbene koristi, ki jo že od leta 1998 priznava in podpira dežela Piemont. Sedež ime v Bielli, v nekdanji suknarni iz devetnajstega stoletja, ki je tudi sama del industrijske arheologije in pod zaščito Ministrstva za kulturne pridobitve.

 

Michelangelo Pistoletto se je rodil v Bielli leta 1933. Leta 1960 je imel prvo samostojno razstavo v Galeriji Galatea v Torinu. Med letoma 1961 in 1962 je naredil prve Zrcalne slike, ki v delo neposredno vključujejo gledalca in realni čas. Z Zrcalnimi slikami je Pistoletto hitro zaslovel tudi v tujini, kar mu je v šestdesetih letih omogočilo samostojne razstave v pomembnih galerijah in muzejih po Evropi in Združenih državah Amerike. Med letoma 1965 in 1966 je ustvaril niz del z naslovom Minus objekti, ki veljajo za temeljna dela za rojstvo gibanja arte povera. Leta 1967 je začel delati zunaj tradicionalnih razstavišč, in sicer s prvimi primeri Ustvarjalnega sodelovanja, ki ga je razvijal naslednjih nekaj desetletij tako, da je med seboj povezal umetnike različnih disciplin in z različnih področij družbe. V letih 1975-76 je predstavil ciklus dvanajstih zaporednih razstav, Le Stanze/Sobe, v isti galeriji v Torinu. To je bilo prvo delo v seriji zapletenih celoletnih del, imenovanih Časovni kontinenti//Kontinenti časa. Leta 1978 je Pistoletto na razstavi v Torinu opredelil dve glavni smeri, v katerih se je od tedaj razvijalo njegovo delo: Deljenje in množenje zrcala in Umetniške interpretacije religije. V devetdesetih letih je s Project Art, ustanovitvijo Cittadellarte – Fondazione Pistoletto in University of Ideas v Bielli postavil umetnost v dejaven odnos z raznimi družbenimi sferami, da bi navdihnil in pripeljal do odgovornih družbenih sprememb. Leta 2003 je na beneškem bienalu dobil nagrado zlati lev za življenjsko delo. Leta 2004 mu je Univerza v Torino podelila častni doktorat iz politologije. Ob tej priložnosti je umetnik naznanil svojo najnovejšo fazo dela, Tretji raj. Leta 2007 je v Jeruzalemu prejel nagrado Wolf Foundation Prize in the Arts, »za vedno domiselno poklicno pot umetnika, učitelja in aktivista, katerega nemirna inteligenca je ustvarila daljnovidne oblike umetnosti, ki prispevajo k novemu razumevanju sveta.« Bil je umetniški vodja Eventa 2011 v Bordeauxu. Leta 2013 ima samostojno razstavo v Musée du Louvre v Parizu: Michelangelo Pistoletto, année un – le paradis sur terre. Njegova dela so v zbirkah vodilnih muzejev moderne in sodobne umetnosti po vsem svetu.

www.pistoletto.it