Socialdress – Moč ljudem (2013) je umetniški projekt v obliki kolekcije oblačil in tekstilnih izdelkov za dom in gospodinjstvo. Značilnost kolekcije so protestni slogani z vseslovenskih ljudskih vstaj – aktualni izrazi upora in nezadovoljstva z obstoječim sistemom.

Projekt je poskus vzpostavitve vzdržnega produkcijskega modela, ki vključuje princip naredi-sam (DIY) ), reciklažo in participativnost. Tradicionalne rokodelske veščine, sodobna tehnologija, moda, družbena angažiranost in aktivizem se povezujejo v nov interdisciplinaren umetniški projekt s potencialom za socialno podjetje.

Projekt je zasnovala in ga vodi vizualna umetnica Marija Mojca Pungerčar (http://www.3via.org/index.php?htm=mojca), letošnja prejemnica Jakopičevega priznanja. Pri razvoju projekta in vodenju delavnic so sodelovale Suzana Belak Pungartnik, Tadeja Kumar, Urša Špeh, Špela Škulj in Ines Kežman.

Domača stran projekta Socialdress – Moč ljudem:
http://www.socialdress.net/index.php?htm=socialdress/moc-ljudem

Izbrane slogane, »Pometimo jih vun«, »Gotof je!«, »Fertik je«, »Narod lačen je ful drugačen« in številne druge, je vezlo na tekstil s sodobnimi vezilnimi stroji sedemnajst udeleženk na šestih celodnevnih delavnicah, ki so med 26. in 31. 8. 2013 potekale v RogLabovem laboratoriju v Ljubljani. Prednost pri sodelovanju na »učnih« vezilsko-šiviljskih delavnicah so imele brezposelne dekleta in žene.

V produkcijskem procesu izdelovanja kolekcije so sodelovale Tjaša Avsec, Jasmina Gregorčič, Jana Gusa, Andreja Kranjec, Doroteja Marinko, Tanja Milharčič, Rosana Mlakar, Saša Nemec, Jožica Pintar, Gela Romič, Magda Stražišar, Polonca Strman, Maja Šivic, Elda Špik, Tina Zdovc, Erika Žefran in Tadeja Žefran. Z računalniško  podporo sta pomagala sodelavca RogLaba Nejc Stupan in Alen Bubanja.

Na delavnicah je nastalo preko 50 različnih izdelkov: predpasniki, gospodinjske krpe in

rokavice, prevleke za dekorativne blazine, posteljnino in sedeže kolesa, torbice, denarnice, pogrinjki, robčki itd. Izdelki so narejeni izključno iz tekstila, ki so ga darovali posamezniki in podjetja.

Vsi »opolnomočeni« gospodinjski tekstilni izdelki so bili na ogled na samostojni razstavi v galeriji Alkatraz na Metelkovi od 7. so 14. oktobra 2013.
Po koncu razstave se je del kolekcije preselil v +MSUM na razstavo 1:1. Projektu se je tu pridružil dokumentarni film o nastajanju kolekcije, nadgrajuje pa ga performans Zaključevanje kolekcije. Ta je namenjen zbiranju naročil za izdelke, obuja  pa tudi spomin na trženje mode v časih, ko je tekstilna industrija še cvetela.

=================

Producent projekta je KUD Trivia. (http://www.3via.org/trivia/)

Partnerji: RogLab, KUD Mreža/Galerija Alkatraz, Moderna galerija.

Projekt sta sofinancirala Ministrstvo za kulturo in Mestna občina Ljubljana – Oddelek za kulturo.

Zahvala:
Projektu so z donacijami tekstilnih izdelkov pomagali Alice Camara, Mojca Dolčič, Maša Ekar, Saša Eržen, Ivana Gašparac, Petja Grafenauer, Aleksij Kobal, Milena Kosec, Mateja Lazar, Meavista d.o.o., Lilijana Stepančič, Renata Šribar in Meta Štular. Kemično čiščenje je prispevala Express kemična čistilnica Pivk Aleksander s.p. S svetovanjem so priskočili na pomoč Marjan Kokot, Mateja Mahnič, Matej Perpar in Matej Verbajs. Sponzorja vezilne ter šivilske opreme in tehnologije za delavnice sta bila Lango d.o.o. in Singer Service d.o.o., udeležence pa sta pomagali nahraniti Gostilna dela in Kavarna Rog. Pohištvo, gospodinjsko, izložbeno in ulično opremo so za potrebe razstav posodili Europlakat, JYSK trgovina, Muzeji in galerije mesta Ljubljane, Suzana Belak Pungartnik in Ivanka Zobec, pecivo pa je dala Slaščičarna Domača peka. Vsem hvala za podporo!

Projekt Socialdress – Moč ljudem nastaja v okviru večletnega projekta Socialdress, ki od leta 2006 širi znanje o izdelovanju oblek, hkrati pa krepi zavedanje o posledicah globalizacije za domačo tekstilno industrijo ter o izginevanju rokodelskega znanja in spretnosti. Izraz »socialna obleka« označuje oblačila, ki delujejo povezovalno v smislu skupnosti.

Domača stran projekta Socialdress:
http://www.socialdress.net/index.php?htm=socialdress/index

 

9. 10. 2013
SPOROČILO ZA JAVNOST

Razstava Socialdress – Moč ljudem, ki bi morala biti v Galeriji Alkatraz na ogled do 14. 10. 2013, je predčasno zaprta. Neznanci so namreč ukradli razstavljena dela.

Včeraj, v torek, 8. 10. 2013, je okrog 18.00 ure v Galerijo Alkatraz vstopila skupina desetih do petnajstih zamaskiranih neznancev.

Molče so se spravili nad razstavljene eksponate in si prilastili skoraj vsa umetniška dela z izvezenimi slogani z vseslovenskih vstaj. S sabo so odnesli tudi del gospodinjske opreme, ki je bila namenjena demonstraciji artefaktov, pustili pa so listke s sporočilom »Ne bomo bager, ki ruši Rog!«.

Avtorica projekta Marija Mojca Pungerčar sem zgrožena in prizadeta zaradi zahrbtnega napada na umetniški projekt in uničenja razstave.

Storilce pozivam, naj snamejo maske in svoja stališča odkrito povejo, ukradena dela in opremo pa vrnejo!

Marija Mojca Pungerčar

 

Na krajo del z razstave Marije Mojce Pungerčar se odzivam v dveh vlogah, v vlogi direktorice Moderne galerije, ki obsoja odtujitev predmetov iz Galerije Alkatraz, in v vlogi kustosinje vmesne postaje 1:1 , ki tatvino prav tako obsoja, hkrati pa poskuša odgovoriti na vprašanji, kaj je bilo pravzaprav ukradeno in ali je dovolj, da dejanje označimo zgolj kot kriminalno dejanje. Na vprašanji želim odgovoriti v skladu s konceptom vmesne postaje 1:1, na katero sem povabila Mojco z njenim projektom Socialdress, ki naj bi se v delno spremenjeni oblik iz Galerije Alkatraz preselil v +MSUM.
V vabilu umetnikom sem med drugim zapisala:
»Pri razmerju 1:1 gre predvsem za dela, ki so zavezana procesu in trajanju in niso zamejena znotraj umetniškega objekta. Eno od pomembnejših vprašanj projekta 1:1 je, kako ujeti odnos med dogodkom, znotraj katerega je delo razstavljeno, in procesom, znotraj katerega traja. Razstavo ponujam kot priložnost, da se posamično delo predstavi v konstelaciji različnih zvez, tako v smislu horizontalnih družbenih povezovanj kot sodelovanja z institucijo, kot kritična refleksija družbe in tudi avtorefleksija. Ker je umetniško delo, ki zajema realnost v razmerju 1:1, nemogoče celostno predstaviti znotraj časovno in prostorsko zamejene razstave, bi rada skupaj z umetniki premislila, na kateri njegov aspekt bi bilo najbolj smiselno opozoriti.«
In nato sem zadevo dodatno pojasnila v konceptu razstave, ki je bil natisnjen na vabilu in drugih obvestilih:
»Umetnost 1:1 ima preteklost, sedanjost in prihodnost, lahko pa tudi smrt (ko umetnik namenoma uniči svoje delo). [Tu bi lahko celo napisala: ali ko ga uniči kdo drug.] Nikoli ni popolnoma zaključen izdelek, zato je tudi začasna postaja 1:1 zgolj moment v trajanju te umetnosti. Ko institucija prizna svojo nezmožnost reprezentiranja kompleksne časovnosti umetnosti 1:1in vseh oblik njenega življenja, se lahko ponudi samo kot prostor, kjer ta umetnost postane javno dobro, kot stičišče njenih različnih uporabnikov.
Umetnost 1:1 ni vezana zgolj na umetniške objekte, ampak predvsem na momente, v katerih se srečajo kolektivne ideje in želje, različni poklici in različni narativi.
Umetnost 1:1 se zavzema za pogoje, v katerih nihče nikogar ne predstavlja in v katerih se interpretacije in prevodi dogajajo v konkretnem sodelovanju.«
Ko sem se odločila, da povabim Mojco, naj predstavi Socialdress na 1:1, sem to storila zato, ker sem v njenem delu prepoznala vse značilnosti umetnosti 1:1. Ena bistvenih značilnosti umetnosti 1:1 je v tem, da ima svoje lastno življenje, da je potem, ko se javno predstavi, umetnik ne more več v celoti kontrolirati. To mora umetnik, ki dela umetnost 1:1, vzeti v zakup; svojo umetnost mora obravnavati kot umetnost tako takrat, ko ji gre dobro, kot takrat, ko ji gre slabo. Ker je ena bistvenih značilnosti umetnosti 1:1 trajanje, nikakor ne moremo reči, da je umetnosti več v njeni materialni realizaciji kot v njeni procesualni in tudi participativni naravi.
Kaj je bilo torej ukradeno z razstave Marije Mojce Pungerčar v Galeriji Alkatraz?
V skladu s konceptom 1:1 je bil to samo del umetniškega dela, in nikakor ne njegova celota. Lahko bi celo rekli, da njegov manjši del, saj je bistvo projekta Socialdress njegova participativna narava. Prav z vidika te participativnosti moramo razumeti tudi krajo v Alkatrazu. Participativnost nikakor ne bi smela pomeniti, da se morajo neke geste, ki pridejo v galerijo ali muzej od zunaj, tu tudi udomačiti. Zgodovina umetnosti je polna gest uničevanja, in ne bi bilo prav, če ob dogodku v Alkatrazu, ki so ga njegovi akterji označili kot politični performans, ne bi opozorili tudi na to tradicijo umetnosti.
Zaradi same kraje umetniški projekt Socialdress še ni uničen, in še zlasti ni uničen zgolj zato, ker so uničeni nekateri njegovi predmetni nosilci. Lahko bi celo rekli, da je dobil novo dimenzijo, saj politični performans, ki se je tam zgodil, že sproža debate in zahteva zavzemanje jasnejših pozicij. Prav to pa je tudi potencial vstajniških gesel, zapisanih na ukradenih izdelkih.

Zdenka Badovinac